Kibernetska varnost je v dobi digitalizacije postala ena najpomembnejših prednostnih nalog. Vse večje zahteve po varnosti tako za posameznike kot podjetja zahtevajo nove pristope. V digitalnem svetu, kjer mobilna delovna sila dostopa do podatkov, aplikacij in naprav kjerkoli na svetu, postaja tradicionalna paradigma varnosti nezadostna. Tukaj se izkaže model ničelnega zaupanja.

Kaj pomeni model ničelnega zaupanja (ang. Zero Trust)?

Model ničelnega zaupanja (ang. Zero Trust) izhaja iz prepričanja, da kršitev varnosti ni vprašanje “če”, temveč “kdaj”. Zato vsak poskus dostopa do vaših sistemov in podatkov zahteva strogo overjanje, ne glede na lokacijo uporabnika ali naprave. Namesto da bi privzeli, da so uporabniki zaupanja vredni, model ničelnega zaupanja predvideva, da vsak dostop predstavlja potencialno grožnjo.

Osnovno načelo tega modela je nenehno detajlno preverjanje in uporaba minimalnih privilegijev za vsak poskus dostopa, kar omogoča večplastno zaščito. Model ničelnega zaupanja (ang. Zero Trust) bi moral postati temeljna varnostna filozofija in strategija v celotnem digitalnem okolju, ki ga sestavljajo identitete, naprave, aplikacije, podatki, infrastruktura in omrežja.

Elementi modela ničelnega zaupanja

• Identiteta: model začne z identiteto, ki preverja, ali je dostop do virov omogočen samo osebam, napravam in procesom, ki jim je bil odobren.
• Končne naprave: Vsaka naprava, ki dostopa do podatkov, se preverja glede varnostne skladnosti, vključno z IoT napravami.
• Aplikacije: nadzor zajema tudi aplikacije, lokalne in oblak aplikacije ter dostopne točke do informacij na ravni programske opreme.
• Omrežje: na omrežni ravni so mehanizmi zaščite za dostop do virov, še posebej v podjetju.
• Infrastruktura: preverja se infrastruktura, gostovanje podatkov na lokalni in oblak infrastrukturi, vključno s fizičnimi in virtualnimi sistemi ter operacijskimi sistemi in strojno programsko opremo.
• Podatki: zaščita podatkov je ključna, ne glede na lokacijo hrambe in obliko, strukturirane ali nestrukturirane.

Stopnje zrelosti modela ničelnega zaupanja

Z uvedbo modela ničelnega zaupanja se organizacije soočajo z različnimi izzivi, ki vplivajo na način njegove implementacije. Trenutno stanje mnogih organizacij je zaznamovano z lokalnimi identitetami, omejeno vidljivostjo, preprosto omrežno infrastrukturo in statičnimi pravili.

Ko se organizacije odločijo za uvedbo modela ničelnega zaupanja (ang. Zero Trust), napredujejo na področjih, kot so hibridne identitete, prilagojene politike dostopa, registracija naprav, segmentacija omrežij in uporaba analitike za prepoznavanje groženj.

V svoji optimalni fazi pa organizacije dosežejo dinamično omogočanje dostopa, zavarovano deljenje, samodejno zaznavanje in ukrepanje na grožnje v realnem času.

Povzetek

Model ničelnega zaupanja (ang. Zero Trust)  je odgovor na izzive sodobne kibernetske varnosti. Pravilna implementacija tega modela omogoča organizacijam višjo varnost in zaščito pred kibernetskimi grožnjami, obenem pa zaposlenim omogoča pomembno vlogo pri varovanju podatkov.

Ta paradigma postaja ključna za organizacije, ki želijo učinkovito odgovoriti na kompleksnost sodobnega digitalnega okolja. Za učinkovito uvedbo modela ničelnega zaupanja (ang. Zero Trust) pa morajo organizacije razumeti osnovne koncepte in ključne elemente ter jih prilagoditi svojim specifičnim potrebam.